Zadnji del v Namcovi mečevalski seriji, ki se je začela s Soul Edge/Blade, Soul Calibur 2 je danes nesporni kralj pretepačin z orožji. Poznan je po sistemu 8-smerne hoje (8-way run), kar pri igranju da velik poudarek izmikanju vstran. Dodaten pomen imata premikanje in pravilno pozicioniranje tudi zaradi možnosti "ring-outa". S padcem z ringa namreč lahko igro izgubimo neglede na to, koliko energije smo imeli, kar botruje nepredvidljivim in do konca napetim igram. Čeprav ima igra lepo število izjemno pestrih likov, je zelo uravnovešena, predvsem po zaslugi sistema odbojev orožja (Guard Impact - GI), ki je na voljo vsem bojevnikom.

Skoraj vsak udarec v igri se da na tak način odbiti (GI-jati). Po uspešnem GI-ju nastopi krajše obdobje, ko je nasprotnik ranljiv in odprt za naše napade, a lahko sam poskuša tudi s svojim GI-jem. To pomeni, da GI sam po sebi še ne zagotovi neubranljive škode, a nas z nasprotnikom postavi v igro ugibanja, kjer imamo prednost. GI v trenutku spreobrne tempo igre in pogosto se to zgodi večkrat zapored, kar v večji meri tudi naredi igro tako bliskovito in privlačno.

Zgrajen na borilnem sistemu izjemno priljubljenega Tekkena 3, Tekken Tag Tournament še danes večina privržencev železne pesti ima za najboljše poglavje v seriji, čemur je primerna tudi njega igranost, ki ni nič pod Štirico in jo marsikje celo prekaša.

Tekken Tag v serijo vpelje bojevanje z izmenjavanjem dveh borcev na vsaki strani, kar odpre morje novih možnosti in v navezi z izjemno visokim številom likov (34) poskrbi za še nevideno horizontalno globino v 3D igrah, saj s kombiniranjem likov in njih prepletanju pri izvajanju kombinacij možnosti vrtoglavo narastejo, kar je skupaj s prepoznavno igralnostjo in privlačnostjo Tekkena tudi ključ do izjemnega in dolgotrajnega uspeha te igre.

Zadnje poglavje v Namcovi dolgo trajajoči sagi železne pesti poleg prenovljene, izjemne grafične podobe vsebuje za serijo tudi revolucionarne prijeme, kot so z zidovi omejena bojišča, ovire in neravna tla.

Spopadi v Tekkenu 4 so po zaslugi prevetrenega borilnega sistema hitrejši. Zaradi omejenega premikanja nazaj, a lažjega premikanja vstran je igra tudi nasploh veliko bolj agresivna, a manj kot predhodnice temelji na natančnem pozicioniranju glede na nasprotnika. To prisili igralce k iskanju novih zmagovalnih strategij, med katerimi izstopajo prav napeljevanje nasprotnika k zidu in nasploh pametno izkoriščanje narvnih ovir, kar od igralcev zahteva še boljšo prostorsko predstavo.

Nadgradnja Virtua Fighterja 4 prinese dva nova lika - Brada Burnsa in Goha, sama igra pa je glede na osnovno različico še dodatno uravnovešena in izpiljena.

Osnova Virtua Fighterja je ugibanje z dvema možnostima - bistvo je pripeljati nasprotnika do situacije, kjer bo moral ugibati, ali ga bomo napadli s prijemom ali s kombinacijo udarcev. Prijem nam ta sicer lahko kadarkoli prekine z udarcem, a če bo udaril takrat, ko ni "na vrsti", to lahko zanj pomeni prejtje udarca v counterhitu in odprtje na potencialno zelo močno kombinacijo. Za obrambo pred takimi prisiljenimi ugibanji pa je nujno uporabljati ustrezno napredno obrambno tehniko. Slednjih nam igra ponuja v izobilju. Hitra menjava višine obrambe, predvstavljanje rešitve na več kot le en prijem in predvstavljeni izmiki z blokom so le del teh.

Najboljši igralci seveda obvladajo tako napad kot obrambo, a potencialno najmočnejša lastnost dobrega igralca je sposobnost predvidevanja nasprotnikovih pote. V igri se namreč lahko rešimo iz katerekoli situacije, če le izberemo pravega izmed množice odgovorov.

Guilty Gear XX je skupek prelepe 2D grafike, skoraj kaotično žive akcije in bogastva pretežno obrambnih mehanik, ki v igri ohranjajo uravnovešenost. Nepredstavljiva pestrosti likov in njihovih strategij dela iz Guilty Gear XX pravo evolucijo 2D pretepačin, a kljub neskončnemu potencialu za napad posameznih borcev je v igri toliko obrambnih potez, da na koncu vse izpade kot svojevrstno uravnovešen "nadzorovani nered".

Poleg veliko preverjenih mehanik, sorodnih tistim v zadnjih Capcomovih 2D igrah, imajo borci v Guilty Gear XX tudi dve zelo izvirni in samosvoji potezi, ki slišita na ime Burst in Roman Cancel. Burst je specialna poteza, s katero lahko vsaj enkrat na rundo kadarkoli prekinemo nasprotnikovo kombinacijo in pri tem lahko preidemo v lasten napad. Podobno, a nasprotno, nam Roman Cancel v zameno za del nabrane specialne energije omogoča prekinitev animacije okrevanja kateregakoli udarca in s tem podaljšanje napada. Tako lahko naredimo več škode, ostanemo varni po zgrešenem napadu ali pa prelisičimo nasprotnika, ki misli, da je že njegov čas za protinapad.

Serija Street Fighter 2 je že daljnega leta 1990 podžgala pretepaško norišnico in tako oblikova ne le samosvoj videoigričarski žanr, ampak prinesla revolucijo v pojmovanju videoiger kot način tekmovanja dveh igralcev. Street Fighter je tisto, iz česar se je vse začelo in brez njega je vprašanje, če bi danes obstajal Pretep, svetovna pretepaška scena in vse z njo povezano. Kljub starosti in statusu kulturne dediščine pa je SSF2T, zadnje poglavje serije SF2, še danes priljubljena igra, ki od tekmovalca zahteva veliko izkušenj in popolno obvladovanje čistih osnov dvorazsežnega mlatenja.

Spopadi so v SF2 kljub tehničnosti izjemno kratki. Napad je glavni, posamezni udarci zbijajo ogromno energije in prijemi so izjemno učinkoviti, tako da želvarjenje kot splošna strategija povečini odpade. Ena velika napaka in gre vsa runda. A to je tudi čar.

Capcom vs SNK 1 je bila prva igra, ki je združila like Capcoma in SNKja v eno samo mlatilico. Že samo to je nekaj, kar s(m)o fani pretepačin sanjali dolgo. Nadaljevanje je obsežna izboljšava, v kateri izstopata prenovljena "ratio" in "groove" sistema, skupaj seveda še z morjem izboljšav v smeri boljše uravnovešenosti in dodatne pestrosti.

Ratio sistem omogoča igralcem, da svoj team sestavijo iz enega, dveh ali treh likov in mednje razporedijo štiri enote moči. Tako lahko imamo le en, a maksimalno močan lik, močnega in slabotnega, dva srednje močna, ali pa srednje močnega ter dva slabotna lika. Nato izberemo še enega od šestih "grooveov", ki določijo mnoge lastnosti in poteze, dostopne našim likom. Tako izbiranje, skupaj z več kot 44 liki dajo igri neverjetno pestrost, saj je variacij teamov skorajda neskončno.

Kljub kaotičnosti in temu, da je že z nezahtevnim mlatenjem po gumbih moč napolniti ves zaslon z žarečimi smetmi, Marvel vs Capcom 2 na višjem nivoju ponuja svojevrsten izziv, saj kljub bliskoviti akciji zahteva ogromno strategije med in celo pred samo igro. Prav po zaslugi tega originalnega pristopa, pestrosti in znanih likov z vseh vetrov, je MvC2 v Ameriki najpopularnejša pretepačina zadnjih let.

V bojih so teami sestavljeni iz treh likov, in četudi v celoti igralec nadzoruje vedno le enega izmed treh, druga dva iz rezerve aktivno sodelujeta v boju in komplementirata glavni lik, kar v rokah vrhunskih igralcev iz boja ena na ena igre pretvori v konstanten spopad šestih likov naenkrat. Norišnica je nepopisna in akcija je tako hitra, da na vse sploh ne moremo vedno odgovarjati sproti in zato si moramo na osnovi našega teama že ogromno strategij pripraviti pred samo igro. Dodajmo tej strateškosti 56 različnih likov, med katerimi oblikujemo skupine treh naenkrat, določanje ene izmed treh samosvojih pomožnih lastnosti za vsak lik in teh relevanten vrstni red, pa dobimo horizontalno globino brez primere in igro, ki je nekaj popolnoma edinstvenega v žanru.

Third Strike, zadnja nadgradnja serije Street Fighter 3, je najbolj znana po tako svilnato gladki 2D animaciji, da človek pomisli celo na trorazsežnot likov. Sama igra pa je, glede na Capcomove množične variacije tematike "versus" serij, vrnitev h koreninam dvorazsežnega bojevanja, saj je spet več poudarka na posameznih, a dobro umerjenih napadih in na dobrem izkoriščanju omejenih sredstev bolj kot na odkrivanju novih.

Serija SF3 v sago vpelje tudi svojevrstno mehaniko "Parry", ki vsakemu liku omogoča, da s pritiskom v smer nasprotnika prestreže katerikoli njegov napad in ga pretvori v milimetrsko, a pomembno otvoritev za lastno ofenzivo. Tehnika zahteva popoln tajming in predvsem intuicijo in razumevanje nasprotnikovih napadalnih vzorcev, a v zameno ponuja ogromno nagrad, saj sposobnost prekinjanja celo izstrelkov na glavo obrne nekaj streetfajterskih stalnic, kot so lovljenje nasprotnika v kot in kontroliranje prostora z izstrelki. Vsled tega igra postane agresivno in direktno izpostavljanje nasprotiku, kjer skušamo z miselnimi in vizuelnimi triki nasprotnika pripeljati v napačno predvidevanje ali pa v izvedbo predvidljive poteze.