Pretep - Igre

Zakaj izgubljamo? Zakaj so nekateri igralci boljši od drugih in zakaj se zdi, da nekateri igralci hitreje napredujejo in se bolje prilagajajo od drugih? To so najpogostejša vprašanja, ki si jih igralec zastavi, ko izgublja. Odgovor ni izključno v dobrem obvladovanju tehnike in navanju na mehaniko igre. Pogosto je bolj kot to pomembno, kakšen je naš odnos do igre in kako do vsega znanja sploh pridemo. In ker je eden od glavnih spremljevalcev vsakega napredka tudi poraz, je zelo pomembno, kako ga sprejemamo. Natančnejše vprašanje bi se moralo glasiti: "Ali sem res pripravljen izgubiti?"

Močni udarci in tehnike so namenoma narejeni tako, da niso lahko izvedljivi. Če nekaj ne uspemo narediti in zato izgubimo igro, to ne pomeni, da bi mi morali zmagati. Kvečjemu to, da nas je nasprotnik poleg drugega nadigral tudi na tehnični ravni, saj so njemu udarci očitno uspevali.

Temu bom rekel prvi oslovski most. To je ovira, ki jo mora vsak igralec prestopiti, če hoče napredovati. Enostavno človek sam v sebi razmišlja na način v katerega je trdno prepričan. Če nekdo misli, da je v igri nekaj naredil ampak se le-to ni zgodilo, ne pomeni nič drugega kot, da te stvari enostavno ni naredil. A zanimivo je to, da igralec ostaja za svojim mišljenjem pa čeprav sploh ne ve, zakaj je tako. Razlogov za morebitno napako je lahko več. Vzamem na primer Soul Calibur. Nekdo je prepričan da je izvedel GI, ampak ga je nasprotnik prijel. Zakaj? Zato, ker je igra slaba? Ker je sam videl potezo ampak ni delovala? Ne. Izgovore si igralec izmišlja sproti - zakaj izmišlja? Zato ker laže sam sebi. Igra ni prejela igralčevega ukaza bodisi ker je igralec slabo tempiral stisk dveh gumbov naenkrat, bodisi sploh NI IMEL ČASA storiti tistega kar je želel, npr. GI. Morda je za trenutek pomislil na alternativo, morda poskusil z drugo opcijo in ker ni poznal mehanike, dobil po buči in si spet začel izmišljevat vse možne stvari. Problem torej ni v igri ampak v igralčevem dojemanju in razmišljanju o igri. Ostane nam deduktivno razmišljanje, pri katerem izhajamo iz samega jedra, torej igre. Igralčevo razmišljanje bi moralo izgledati takole: "Aha, kar sem hotel se sploh ni izvršilo. Torej sem ga nekje zamočil. Najbrž sem narobe stisnil, najbrž nisem sploh imel časa..." Šele po takem razmišljanju ima igralec možnost razumeti mehaniko; kdaj, zakaj in na kakšen način lahko naredi to, kar namerava. Takrat bo igralec nehal lagati samemu sebi in dejansko sprejel lastno napako, se je s tem naučil, jo poskušal popraviti in jo konec koncev odpravil. Jokati, da je nasprotnik zmagal le zato, ker nam nekaj ni uspelo je isto, kot da bi jokali, ker je na nogometni tekmi nasprotnik zadel gol, mi pa ga nismo.

Če na nekaj ne poznamo odgovora, še ne pomeni, da odgovor ne obstaja. Premisliti je treba, zakaj pride to tega, da izgubimo in v katerih situacijah bi lahko naredili boljšo potezo, kot jo delamo ponavadi. Če odgovora še ni, se posvetujmo z drugimi igralci, ki odgovor morda poznajo. Če se sprijaznimo s tem, da bomo proti določenim stvarem vedno izgubili, potem igranje več nima smisla.

Ta problem se pojavi takrat, ko pred nas stopi lik, ki ga ne poznamo. Seveda, če izgubimo nam je lahko upravičeno, lahko pa spet sami sebi trdimo, da igra ni pravična do nas, ker pač igramo (za nas) s slabšim likom in nasprotniku ne moremo do živega. Spet je kriva igra, ker vsebuje tak lik in ne nasprotnik, ker zna svoj lik zelo dobro uporabljati in celo morda do podtankosti pozna našega. Kaj je tu zdravilo? Enostavno, prilagajanje in zelo pomembno - poznavanje lastnega lika. S poznavanjem sebe lahko šele zagotovimo protiudarec nečemu kar ne poznamo. Nenehno izgubljanje še ne pomeni da smo slabi ampak, da se nismo uspeli naučiti. Vzamem na primer Nightmare-ja in njegov znameniti 3[B],B (Sha,sha!). Če dovolj poznamo svoj lik, lahko takoj ugotovimo, da med enim in drugim udarcem lahko s svojo najhitrejšo potezo prekinemo nasprotnika, mu s tem zbijemo nekoliko energije, pa naj bo to le petdesetina njegove celotne. Ubranili smo se njegovemu udarcu in zadali škodo - free damage. V redu, Nightmare se lahko s pritiskom na 2G brani, a v igri je mnogo faktorjev, ki igralca zmedejo in s tem pozabi na to možnost, ali pa celo nasprotnik nima takih refleksov, da bi npr. ubranil udarec, ki traja 10 frame-ov. Dosegli smo svoj cilj, prekinili nasprotnika in mu zbili nekaj energije. Ko se bo to ponovilo 20x, se bo poznalo. Takrat bo moral nasprotnik odreagirati in zamenjati svojo taktiko. Šele takrat se bo začel krog izmenjavaja strategij, pri katerem dejansko pride do napredka obeh igralcev. Vztrajnost in zbranost sta tu najbolj pomembna faktorja. Kot pri namiznem tenisu: večjo vlogo kot izkušnje ima tu zbranost. Kdor zgubi živce, je izgubil tekmo.

Velika lepota igre je, da do zmage vsakdo lahko pride na svoj način. Kljub temu pa zmaga mora vedno ostati prva prioriteta. Ob našem gladkem porazu si namreč nihče ne bo zapomnil lepih potez; kvečjemu to, kako slabo smo jih uporabili.

Drugi oslovski most. Pohlepnost nas največkrat vodi v propad, ne samo v igrah ampak tudi v vsakdanjem življenju. Ta oreh je eden od najtrših. Premagati lastno voljo po nečem, kar se nam bo zdelo kul in fancy ali pomembno, a ni bistveno za dosego končnega cilja. Nahajamo se ob robu ringa, že nas prime, da bi nasprotnika na vsak način vrgli dol in si s tem priborili hitro zmago. Če bi namesto tistih desetih poskusov riongoutanja, ki se jim je nasprotnik že zaradi predvidevanja vsakič branil, bi lahko igrali normalno in naredili tudi 75% škode ter si na ta način priborili večjo verjetnost zmage, ampak ne. Nam je pomemben Ring-Out, ker se nam to zdi pravilneje in kul in fancy. Isto zadevo lahko vidimo pri AutoGI-jih. Igralec mora vsaj enega narediti, če ne mu igra ni bila všeč. Namesto, da bi igral optimalno kolikor se da in zmagal z varnimi udarci, mora igro popestriti z bonbončki, ki mu ne pomagajo nič in ki imajo le zmerno uporabnost oz. ga lahko še pripeljejo do izgubljene igre. Med igro se moramo z dobro koncentracijo prepričati, da je to brezveze in odigrati svojo partijo na maksimalno zanesljiv način. Igrati moramo tako, da nas bo nasprotnik za zmago moral vsaj nadigrati, ne pa, da bomo zaradi naših fiksnih idej in neoptimalnih udarcev lahka tarča. Naša mentalna šibkost se kaže tudi takrat, ko se ob določeni priložnosti odločimo za določen udarec, pa nam ga po nerodnosti ne uspe izvesti. In kaj naredimo? To ponavljamo dokler nam ne uspe. Vse to je napačno. Če nam udarec ni uspel, nikar ponavljati iste zadeve desetkrat, ker s tem izgubimo čas in nasprotniku lepo nakažemo, kaj je naš namen, tako da tudi, ko nam bo udarec uspel, bo nasprotnik pripravljen in nas bo verjetno vseeno kaznoval. Nikogar ni, ki ga zares zanima, ali znamo narediti ognjeno kroglo ali ne, zato tega tudi nimamo kaj dokazovati takrat, ko za to ni primeren trenutek. Konec koncev, gre se za zmago, ne za vtis.

Vztrajnost je ključ do uspeha. Vsak poraz je zmaga v malem, če smo od igre le odnesli nekaj, kar nam bo pomagalo izgubiti manj prihodnjih spopadov.

Če bo kdo omenil pri tem samozavest, se bo zelo motil. Samozavest s tem nima nič. Enostavno igralec, ki izgubi deset zaporednih iger reče, da je slab in da ne bo nikoli boljši, ne vidi pa enega dejstva in to je ta, da igra proti verjetno izkušnejšemu nasprotniku. Namesto, da bi nasprotnika cenil in razumel skušal razumeti njegov način igre, podcenjuje svojega in samega sebe daje v center pozornosti. Tisti, ki zmaga že ve, da je zmagal, in ga ne bo brigalo kako smo igrali, ker sam ve, da je bolje igral. Problem je, ko poražencih, ne znajo (znamo) sprejeti poraza kot nekaj, kar bi jim na stopnicah proti boljšemu, pomagalo. Zdravilo? Namesto da jočemo, kako smo slabi, raje poraz sprejmimo kot dodatni izziv, pri katerem spet vključimo vse zgoraj navedene elemente in se po maksimalnih močeh potrudimo premagati nasprotnika. Kljub vsemu nam lahko ne bo uspelo, pa ne zato ker smo slabi, ampak ker pač nasprotnik dosti bolje pozna igro kot mi sami, mi pa lahko z njegovo pomočjo (igranjem) pridobimo izkušnje in s tem napredujemo. Če ne drugo, se vsaj potrudimo (in vemo kje smo ga polomili ali celo pridobili znanje). Prav tako se lahko zgodi, da izgubljamo kljub temu, da smo dosti trenirali in smo dosti bolj prepričani sami vase, a pri tem ne smemo pozabiti, da obstaja možnost, da je tudi nasprotnik treniral in ohranil tisto prednost pred nami, ali pa jo celo povišal.

Med dejavnike, ki vplivajo na našo igro spada zraven še napetost; tako igralca kot okolja. Če hočemo igrati na maksimalni ravni ne smemo biti odvisni od ničesar. Med te stvari spada mobilni telefon, ki je no.1 med motilnimi napravami, pogovor med samo igro, motenje ostalih ljudi (preglasno navijanje, pogovarjanje z igralcem ali s samim seboj, nezaželeno svetovanje...) in seveda turnirska napetost. Pride tudi čas, ko je treba zares pokazati kdo si in s tem premagati strah o navidezni sramoti, ker smo pač izgubili. Vsi mislimo, da če bomo na turnirju kaj zavozili, si bomo naredili sramoto. Kako se tega znebiti? Enostavno ne smemo misliti, kakšen vtis bomo pustili in igrati tako kot zmeraj, kar pa je zelo težko. V redu, saj je samo igra, ki jo pač igramo za se zabavati, a s takim načinom igralec ne napreduje in posledično tudi zmaga vse manj. In ko enkrat konstantno izgubljamo, brez da bi imeli pojma o tem, zakaj, potem bo res težko, da bi bilo še kaj zabavno. Seveda je to izbira posameznika.

komentiraj na forumu